Oh, ta šola!
Šola ni le stavba sredi mesta,
ni le hiša, ki stoji.
Je del našega osebnega uspeha,
je naš drugi dom.
V njen spoznavamo druge ljudi,
vsak nas česa nauči.
Postanemo ena družina.
Prijateljstva iz šolskih dni
lahko trajajo večno.
Ko skupaj prehodimo devet let,
si rečemo: »Srečno!«
Elma Begić, 8. a
Šola res je čudna stvar,
ni pomemben ji denar.
Njo zanima samo znanje –
znanje in ne neznanje.
Ko za spraševanje žreba se pri slovenščini,
skupaj z nami tresejo se klopi.
Matematika je prav zapor,
sto števil gre gor in dol.
Pri glasbi kot slavčki pojemo,
šport imamo radi vsi,
pri njem smo najbolj brez skrbi.
Etika je čudna stvar,
Janez Janša tam je car.
Šole nimajo radi vsi,
prinaša dosti truda in skrbi,
ki se razblinijo,
šele ko zazvoni.
Gašper Marcola, 8. a
Zjutraj v šolo prihitim,
na hodniku obsedim.
Kaj za na nalogo je bilo?
Sem kaj pozabil vzet?
Ure strašno dolge so,
razen zgodovine,
tam čas mi hitro mine.
Priznati moram vam še to,
v šoli res mi ni lepo.
Le včasih je kak dan
kot s soncem obsijan.
Miha Gašperšič, 8. a
V šoli pišemo,
seveda tudi rišemo,
a ko nalogo dobimo,
ni več tako fino.
Ponedeljek je najslabši dan,
saj po počitku delo je zabavno najmanj.
Adam Primc, 8. a
Šola je stavba,
v katero si ne želiš,
saj ko si v njej,
lahko ponoriš.
V njej pišeš ves dan,
čeprav si še zaspan.
Zabavaš lahko se le med odmori.
Po šoli te čaka še domača naloga,
recimo ji raje kar domača nadloga.
Najhujše pa je spraševanje,
ki naj dokazalo bi naše znanje.
Nihče se ne uči,
zato sledi zavijanje z očmi.
So pa tudi lepi trenutki,
ko na počitnice gremo
in se šele čez dva meseca vrnemo.
Matic Mejak, 8. a
Naša šola
Naša šola v Ilirski Bistrici leži,
kjer večina učencev živi.
Veliko jih je tudi iz vasi,
kjer pa šol več ni.
Naša šola lepo urejen park ima,
vsak se v njem rad igra.
Na igrišču se za žogo podimo,
zabavamo in veselimo.
Naša šola že 60 let stoji,
na kar smo ponosni prav vsi.
Naj tako tudi ostane,
za vse tiste, ki pridejo za nami.
Jurij Frank, 8. b
