Besedilo: Meta Frank

Zgodovinski okvir

Leta 1774 je Marija Terezija uvedla splošno šolsko obveznost. Na podeželju se je pričelo ustanavljanje trivialk (osnovnih šol v manjših krajih z najosnovnejšim učnim programom), v katerih naj bi se otroci naučili osnov pisanja, branja in računanja.  

Pobudnik ustanovitve premske trivialke je bil vikar Peter Aleš. Za ustanovno leto Ljudske šole na Premu velja leto 1826. Po letu 1848 je šolski sistem postajal kakovostnejši, oblikovale so se šolske občine z ljudskimi šolami. Premska šola se je leta 1895 iz enorazrednice spremenila v dvorazrednico. Po prvi svetovni vojni so naši kraji pripadli Kraljevini Italiji in kmalu zatem je učni jezik v šolah postala italijanščina. Po kapitulaciji Italije so se hitro začele odpirati slovenske šole s partizanskimi učitelji, ki so delovale do konca druge svetovne vojne. S šolsko reformo leta 1958 je osemletna osnovna šola postala obvezni minimum.

Novembra 1959 so v Ilirski Bistrici začeli z gradnjo nove osnovne šole, zato je bila v šolskem letu 1962/1963 izvedena reorganizacija šolske mreže. S 1. januarjem 1965 je samostojna premska šola postala podružnica Osnovne šole Dragotina Ketteja Ilirska Bistrica.  Podružnična šola na Premu je s svoji delovanjem prenehala v šolskem letu 1977/1978.

Viri:

Rože, A. (2022). Šolski živžav na Premu. Premska osnovna šola od ustanovitve do začetka 20. stoletja. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino. 70 (1), 105–122.
Grlj, D. (1994). 180 let osnovnega šolstva v Ilirski Bistrici. Ilirska Bistrica: Skupščina občine Ilirska Bistrica.

Kaj so povedali učenci?

O tem, kako je potekal pouk, kaj so se učili in kaj ušpičili v šoli, sem se pogovarjala s tremi učenci nekdanje podružnične šole na Premu, in sicer s staršema Alenko in Valterjem Frankom ter stricem Jako Pereničem. Marjan Frank je z mano delil edino fotografijo, ki nam jo je uspelo izbrskati iz tistega časa. Kako je izgledalo delo učiteljice na Premu, mi je zaupala učiteljica Dragica Jenko Milostnik. Svoje spomine je obujala tudi babica Ivanka Perenič, ki je nekaj časa kuhala učiteljicam.

Kdaj ste obiskovali šolo na Premu?

Alenka in Valter: Na Prem sva hodila od šolskega leta 1960/1961 do šolskega leta 1963/1964. Tam sva dokončala prve štiri razrede. Nekaj mesecev smo k pouku hodili k Tinetovim v Potok pod Premom, potem pa na Ljudsko šolo na Premu. Tri leta je šolo vodila Dragica Jenko Milostnik, v četrtem razredu pa Suzana Fatur Cerkvenik. Najini učiteljici sta bili Ljudmila Lukančič in Suzana Fatur Cerkvenik. Šolanje sva nato nadaljevala na Osnovni šoli Dragotina Ketteja v Ilirski Bistrici, kjer sva z osmim razredom zaključila svoje osnovnošolsko izobraževanje. Šolo na Premu so obiskovali otroci s Prema, Gornje in Dolnje Bitnje, Kilovč, Smrij in Ratečevega Brda.

Jaka: Šolo na Premu sem obiskoval od šolskega leta 1963/1964 do šolskega leta 1966/1967. V prvem razredu sta me učili učiteljici Suzana Cerkvenik in Pavla Urbančič, v drugem pa Dušanka Antonac in Gabrijela Ivančič. Učiteljica Gabrijela je bila moja razredničarka tudi v tretjem razredu. V četrtem razredu sta takrat poučevali Dušanka Zlosel in Dragica Milostnik. V drugem razredu je v mojem spričevalu zapisano, da je bil takratni ravnatelj gospod Franc Munih, kar je verjetno pomenilo, da se je status premske šole spremenil.

Kako je potekal šolski dan? Kdaj ste pričeli in kdaj končali s poukom?

Alenka: Pouk na Premu je bil kombiniran; prvi in drugi razred sta bila skupaj, ravno tako sta bila združena tretji in četrti razred.

Valter: Pouk je začenjal ob 8. uri in se je odvijal dopoldne. Najprej je bil prost dan v tednu četrtek, smo pa v šolo prihajali tudi ob sobotah.

Jaka: V šoli smo bili od 8.00 pa nekje do 12.30. Mislim, da sem bil do 13. ure doma. Ob sobotah smo hodili v šolo. Prvi in drugi razred sta bila združena, tretji in četrti tudi. Najbolje je bilo, ko so mlajši obravnavali snov, ki smo jo ʺta velikiʺ znali že od preteklega leta. Zdeli smo se sila imenitni, ker smo vse to že vedeli. V takšnih združenih razredih so eni pisali, drugi pa poslušali. Imeli smo tudi reditelje. Vsako jutro smo se pozdravili – učiteljica je rekla: Za domovino!, mi pa smo dodali: S Titom naprej!

Se mogoče še spomnite, kako je izgledal vaš prvi šolski dan? Kako ste običajno zaključili šolsko leto? Ste katerega od praznikov obeleževali na poseben način?

Alenka: Spomnim se dneva, ko sem se vpisala v prvi razred: mize, učiteljičine obleke, pogovora … Vpisala me je učiteljica Dragica Kukovec, ki je z možem Hinkom vodila premsko osnovno šolo. Za različne praznike smo sami nabirali rože za učiteljice, včasih nam je stric Mumčov dal rumene vrtnice.

Valter: Prvi in zadnji šolski dan sta bila slavnostna. Pomembni so bili 1. maj, 29. november (dan republike) in drugi državni prazniki. Obeleževali smo jih s proslavami pri Tinetovih.

Jaka: Ojoj! Ja, spomnim se prvega šolskega dne. Nisem želel v šolo. Mami sem dejal: ʺMama, jaz ne grem v šolo!ʺ Ker sem vedel, da iz te moke ne bo kruha, sem dodal: ʺMama, če boš šla ti v šolo, grem tudi jaz, drugače pa ne! ʺ No, tudi to ni zaleglo in sem moral iti. Sam.

Zadnji šolski dan smo prejeli spričevala, mama je za kosilo skuhala kaj boljšega (npr. zajčka z belo polento). Bil sem vesel, da so se začele počitnice. Poseben dan je bil zagotovo dan mladosti; bili smo pionirčki, z rutkami in kapicami. Spomnim pa se tudi kurirčkove pošte, ki smo jo nosili proti Čeljam.

Kateri šolski predmeti so vam ostali najbolj v spominu? Kateri je bil najtežji in zakaj?

Alenka: Imeli smo slovenski jezik, matematiko (računstvo z geometrijo), likovni pouk, spoznavanje prirode in družbe, telesni in glasbeni pouk. V šolo sem hodila rada, malo manj mi je bil všeč likovni pouk. Najraje sem imela telesno vzgojo, slovenščino in matematiko.

Valter:  Ocenjevali so tudi naše vedênje. Ocene so bile vedno številčne, od 1 do 5. Najbolj všeč mi je bilo, ko smo telovadili. Nismo imeli posebne opreme, običajno smo stali pri mizah in ponavljali vaje za učiteljico.

Jaka: Slovenščine nisem imel rad, nisem rad bral. To mi je bilo najbolj dolgočasno. Bil sem nemiren in nisem nič prebral do konca. Ko sem bil v višjih razredih, sem vedno najprej pogledal, če ima knjiga kakšen povzetek. Po navadi ga, na žalost, ni imela. Rad sem imel spoznavanje narave in družbe, ker smo manj sedeli. Poštevanka tudi ni bila moja vrlina. Ocenjevano je bilo tudi naše vedênje.

Kako so izgledala ustna in pisna ocenjevanja? Kam je učiteljica zapisovala ocene?

Alenka: Učiteljica nas je spraševala, šolske naloge pa smo pisali pri slovenščini in matematiki. V modre zvezke. Pri pisnih nalogah je ocenjevala delo (vsebino) in obliko. Drugega pisnega preverjanja se ne spomnim.

Valter: Ocene je zapisovala v svojo redovalnico, pozneje verjetno tudi v predpisano dokumentacijo. Redovalnice in dnevnika se spomnim le s konca šolskega leta.

Jaka: Učenec, ki je bil vprašan, je vstal in prišel pred tablo ali pa je stal ob šolski klopi in odgovarjal na učiteljičina vprašanja. Se mi zdi, da ti sošolci niti niso mogli pomagati ali prišepniti odgovora, ker ga še sami niso vedeli. Pri pisnem ocenjevanju pa je učiteljica napisala nalogo na tablo (npr.: Napiši poštevanko števila 5.) in smo jo učenci rešili v zvezke. Ocene je učiteljica vpisala v redovalnico, vendar je jaz nisem nikoli videl. Nekateri sošolci so menili, da imam privilegije in dobivam boljše ocene zato, ker je moja mama učiteljicam kuhala.

So bili učenci v šoli kaznovani? Za katere prekrške? Kakšne so bile kazni?

Alenka: Otroci so bili v šoli kaznovani, ampak tudi pohvaljeni. Telesnih kazni, kot je naprimer klečanje, se ne spomnim.

Valter: Na spomnim se, da bi bil kdaj kaznovan. Učenci, ki niso opravili svojih nalog, so bili ʺzaprtiʺ – to pomeni, da so po pouku morali ostati v šoli in opraviti svoje obveznosti, šele nato so lahko odšli domov.

Jaka: Lahko si bil poslan v kot, gledal si proti zidu, lahko pa te je doletel ʺzaporʺ in si po pouku moral ostati v šoli. V kot si bil poslan, če si motil pouk, pozabil torbico za copate ipd. Učiteljica je rekla: ʺV kot!ʺ Ko pa je bila kazen mimo: ʺPojdi ven iz kota!ʺ V ʺzaporuʺ si moral večkrat zapisati stavek, ki ga je določila učiteljica. Če si bil brez domače naloge, si lahko dobil učiteljičino obvestilo, ki si ga moral pokazati doma in starši so morali podpisati. To ni bilo dobro. Bili smo zelo v strahu. To je bila velika kazen, ker so te doma pošteno nahrulili ali pa si jih celo dobil.

Katere šolske potrebščine ste imeli? Kaj pa malica, ste jo dobili v šoli ali prinesli od doma? Kako je bilo s kosilom?

Alenka: Imeli smo zvezke. Malico smo najprej nosili od doma, potem je bila organizirana tudi v šoli. Vsi smo bili oblečeni v haljice, ki so nam jih doma sešile mame. Kosilo smo jedli doma.

Valter: Zvezke smo nosili v torbicah, ki so bile podobne aktovkam. Ko je bila malica pripravljena v šoli, smo jedli mlečni riž, ribji namaz, sir, marmelado. Pili smo čaj, belo kavo ali pa kakav.  

Jaka: Zvezke smo kupili. Imeli smo tudi čitanko, ki smo si jo izposojali od starejših. Zjutraj smo se morali preobuti v copate. Na šolskih mizah so bile izvrtine za črnilnike. Mize so bile nagnjene, imele so utor za ravnilo. Za mizo sta sedela po dva učenca. Spomnim se, da mi je enkrat zmanjkalo črnila. V takem primeru si moral poklicati učiteljico, ki je črnilo dolila. Jaz pa tega nisem storil, ampak sem v črnilnik dolil vodo. Ni bilo v redu, učiteljica je bila zelo huda. Malico smo nosili od doma. Vedno smo jo položili na prtiček. Kosilo me je čakalo doma, po navadi fižolova mineštra ali ječmen (ričet).

Ste hodili na šolske izlete?

Alenka: Imeli smo športne dneve in izlete. Spomnim se obiska muzeja v Ljubljani, kjer nas je kustos zelo pohvalil. Obnašali smo se neprimerno lepše kot mestni otroci. Mislim, da je bilo to v četrtem razredu.

Valter: V drugem razredu smo šli s Prema peš na Šilentabor. Ogledali smo si tudi kak film v kinodvorani v Ilirski Bistrici (npr. Kekca) ali prireditev v dvorani pri Tinetu pod Premom.

Jaka: Spomnim se, da smo vsako leto odšli k Novaku in si v Smrjah ogledali sadovnjak kmetijske zadruge. To je bil super športni dan. Odšli smo tudi v Kilovče in proti Čeljam.

Ste se v šoli cepili, imeli zdravniške preglede?

Alenka: Ja, še posebej se spomnim pregleda pri zobozdravniku. Odšli smo v nekdanje občinske prostore v Potoku. Pozneje je bila tam pošta. Zobozdravnik je govoril srbohrvaško, bil je strašno velik in je že s svojo pojavo vzbujal nelagodje. Pregledal je moje mlečne zobke, ki so se majali, ampak mi jih najprej ni izdrl. Nato pa me je mama, ko je videla, da imam še polna usta zob, takoj peljala nazaj v ordinacijo, da bi mi majave zobe izpulil. In to je res storil, kar z roko.

Jaka: V šoli smo imeli cepljenje proti tuberkulozi. Zobozdravnika se ne spomnim. So pa učiteljice redno pregledovale, če imamo čiste roke in ušesa. Nismo se umivali, tako kot se danes. V šoli je bilo stranišče ʺna štrbunkʺ, tekoče vode ni bilo. Vem, da smo morali piti ribje olje. Ogabno!

Je imela šola šolski vrt? Ste morali pomagati tudi v šoli?

Alenka: Včasih smo pomagali učiteljicam. S prijateljico sva pometali, odnašali smeti, tudi štedilnik sva očistili.

Valter: Pospravljali smo drva na način medsebojnega podajanja polen (kot tekoči trak). Drva smo namreč potrebovali za kurjavo v razredih in zgornjem učiteljičinem stanovanju.

Jaka: Ne, vrta ni bilo. Praktičnega nismo počeli veliko. Ne spomnim se ročnih del ali tehničnega pouka. Zlagali smo drva za šolo, da smo imeli s čim kuriti.

So kmečka opravila vplivala na obiskovanje pouka?

Alenka: Menim, da zaradi kmečkih opravil otroci niso izostajali od pouka, so pa od majhnega pri njih sodelovali.

Valter: Manjkali smo redko. V šolo smo hodili sami in peš.

Jaka: Nismo veliko manjkali. V šolo smo hodili peš. Smrski otroci so med potjo prešteli vsa ptičja gnezda in jajca, točno so vedeli, kje se kakšno nahaja. Tudi če smo bili odsotni, se ne spomnim, da bi za to nosili opravičila. Tudi starši niso hodili na govorilne ure. Najpogosteje sta bila vzroka za izostanek zobobol (zobozdravnik ni bil dosegljiv tako kot danes) in bolečine v trebuhu.

Kaj je povedala učiteljica?

Upokojena učiteljica Dragica Penko Milostnik, ki je v skladu s podatki iz izkazov naših sogovorcev od šolskega leta 1960/1961 do šolskega leta 1962/63 premsko šolo tudi vodila, je z veseljem obujala spomine na takratne šolske dni. Pred službovanjem na Premu je štiri leta učila na Velikem Brdu in obe vasi sta ji bili všeč.

Dragica Penko Milostnik se je iz Ilirske Bistrice vozila na Prem z avtom ali avtobusom. Avtomobil jo je večkrat pustil na cedilu, včasih je zapeljala tudi s ceste. Povedala nam je, da so jo poznali vsi policisti, ki so že vnaprej vedeli, da gre za ʺDragico, ki je verjetno spet kje obtičalaʺ. Vedno so ji priskočili na pomoč. Učiteljice so imele v nadstropju nad šolo stanovanje. Tam je večkrat prespala.

ʺS poukom smo pričeli ob 8.00. Najprej smo se pozdravili. Razredi so bili mešani, kar se mi je zdelo zanimivo. Oprema v šoli je bila revna, v klopi sta sedela po dva učenca. Ocene sem zapisovala v redovalnico. Zelo rada imam otroke. Biti učitelj je takrat pomenilo biti spoštovana osebnost. Disciplinskih težav ni bilo, v višjih razredih so nekateri začeli kaditi, običajno je bila to s starostjo povezana muha. S starši smo se razumeli. Enkrat mi je ena gospa v zahvalo prinesla živo kokoš. Kaj z njo? Pa sem vprašala njenega sina, če bi jo zaklal zame. Hitro je odkimal, da on še nikoli ni ubil kokoši. Kmečki otroci so znali marsikaj, zato sem vedela, da moram začeti drugače. Pogovor sem napeljala na njihove domače živali in njegovo pomoč pri njihovi oskrbi, pa kaj naredijo s kokošmi … In sva ugotovila, da doma naredi vse, ko zakoljejo kako kokoš. In tako je pomagal tudi meni.  

Najraje sem poučevala zgodovino in zemljepis, nekoliko manj mi je bila pri srcu matematika. Ob četrtkih smo bili prosti, ob sobotah pa je bila šola. Včasih nas je obiskal tudi kak šolski inšpektor. Poseben dan je bil dan mladosti, 25. maj, ko smo se s šolskim avtobusom odpravili na proslavo v Ilirsko Bistrico. Na Premu je bilo lepo, včasih sem vzela s seboj majhnega sinčka in so ga punčke vozile naokrog.ʺ

S poučevanjem je Dragica Penko Milostnik zaključila zaradi družinskih obveznosti.

Kaj je povedala kuharica?

Moja babica Ivanka Perenič je nekaj let kuhala kosilo učiteljicam (Dragici Milostnik, Suzani Cerkvenik) na Premu.

ʺUčiteljice so hodile na kosilo po končanem pouku, okrog poldne. Po kosilu pa so se odpravile domov. Če me slučajno ni bilo doma, sem jim ključ pustila na okenski polici za rožami, pa so si same vzele s štedilnika. Hrane ni bilo toliko kot danes in sestavine sem skrbno izbirala, da je bilo za vse dovolj. Včasih kosilo ni bilo najboljše, pa sem jim na listek napisala: ‘Danes je slabo, jutri bo bolje.’ Kuhala sem jim domačo hrano: ječmen (ričet), fižolovo mineštro, krompir v zelnici, bolj redko se je na krožniku pojavil riž, ker ga je bilo potrebno kupiti. Za kuhanje kosila so mi pošteno plačale. Spomnim se učiteljice Suzane, ki je bila izredno suha. V hudih zimah, ko je avtobus s težavo prišel do Prema, jo je šofer večkrat ʺhecalʺ, naj se usede na zadnji sedež, da bo držala ravnotežje, da se avtobus ne bi prevrnil. Lepo smo se imeli, z učiteljicami smo se veliko nasmejale.ʺ