Besedilo: Martina Petek Gojak
Začetki šolstva v Harijah
Začetki šolstva v Harijah segajo v 2. pol. 19. st. Prvo šolo je konec l. 1866 ustanovil duhovnik Janez Oblak, takoj ko je nastopil službo ekspozita v Harijah. Šola je delovala v tamkajšnjem župnišču. Imela je status »šole za silo«. Potekala je namreč le dvakrat do trikrat tedensko po nekaj ur. Vse stroške šolanja je pokrival duhovnik Oblak. Majhne kmetije ljudem niso dajale bogatih letin, zato jih je pestila revščina. Poleg tega pa jih je prizadel še požar, ki je vas zajel konec l. 1865[1]. Šola za silo, kjer so še naprej poučevali duhovniki ekpoziti, je v Harijah delovala vse do začetka 20. st. in je pomembno prispevala k dvigu pismenosti takrat živečega prebivalstva.
Harijska šola do konca 2. sv. vojne
Potreba po izgradnji šolskega poslopja v Harijah je bila velika. Vas je svojo šolo dobila l. 1905, in sicer na območju nekdanjega velikega posestva Kuntnerjevih. Njihova graščina je bila smiselno preoblikovana v šolske prostore. Od takrat naprej so v Harijah poučevali laični učitelji, večinoma učiteljice, ki so prihajale iz bližnje in daljne okolice. Šola je bila sprva enorazrednica, tik pred 1. sv. vojno pa je postala dvorazrednica. Tudi med 1. sv. vojno je šola neprekinjeno delovala. Največ težkih preizkušenj je šolstvo v Harijah doživelo v času Kraljevine Italije; podobno je bilo tudi drugod na Primorskem. Leta 1923 je stopila v veljavo Gentilijeva šolska reforma, ki je do l. 1927 povsem prepovedala rabo slovenskega jezika v šolah. Zadnja slovenska učitelja v harijski šoli sta bila Alojz Tomšič in Maksa Samsa, domačinka z Dolnjega Zemona ter znana pesnica. Poučevanje na tej šoli je bila njena prva služba učiteljice po uspešno zaključenem učiteljišču v Tolminu.
Ljudska šola v Harijah je postala »Scuola elementare Carie«. Od l. 1927 pa vse do kapitulacije Italije l. 1943 so v njej poučevali samo še italijanski učitelji. Njihov odnos do domačinov je bil zelo različen. Nekateri italijanski učitelji so strogo sledili načelom fašistične ideologije in imeli do učencev poniževalen in nespoštljiv odnos, medtem ko so nekateri drugi kazali povsem drugačen, človeški obraz in so se zelo dobro vključili v vaško okolje, kot npr. Assunta Polh in Arduino Pillepich Cremonesi[2], ki sta si svoji družini ustvarila v Harijah. Kmalu po kapitulaciji Italije je v Harijah začela delovati partizanska šola. V njej je poučeval harijski duhovnik Franc Škrlj vse do decembra 1943, ko ga je nemška vojska aretirala. Po tem dogodku je partizanska šola v Harijah svoja vrata odprla le še za kratek čas v naslednjem letu.
Prva leta po 2. svetovni vojni
Že oktobra l. 1945 se je v večino šol na Primorskem vrnil otroški direndaj s slovenskimi učitelji, tako je bilo tudi v Harijah, kjer se je v nekaj letih po vojni oblikovala popolna osnovna šola. Obiskovali so jo učenci do 14. leta starosti iz vasi Harije, Tominje, Zalči in Soze. Po uspešno zaključenem osnovnošolskem izobraževanju so se lahko vpisali v poklicne šole. Učenci, ki so želeli pridobiti višjo izobrazbo, so se po zaključenem 4. razredu prešolali v nižjo gimnazijo v Ilirsko Bistrico. V tem obdobju je harijsko šolo vsako leto obiskovalo okoli 100 otrok ali celo več. Zaradi splošnega pomanjkanja učiteljev sta istočasno poučevala le po dva učitelja, ki sta bila primorana izvajati kombiniran pouk z dvema kombinacijama, tremi in tudi štirimi kombinacijami. Tudi v tem obdobju so se učitelji, ki so prihajali iz bližnjih in tudi bolj oddaljenih krajev Primorske, zelo hitro menjavali. Do l. 1959, ko je bila v Harijah ukinjena popolna osnovna šola, so poučevali naslednji učitelji: Milan Žerjav, Milena Čefarin (kasneje) Majdič, Frane Žvan, Julka Fatur, Marija Žitko, Tončka Urh, Ladislav Škrlj, Marija Žnidar, Vida Mislej in Dragica Milharčič, kasneje poročena Gombač.[3]
Podružnična šola v Harijah
Po sprejetju nove šolske reforme l. 1958, ki je predvidevala uvedbo obvezne osemletne osnovne šole in s tem ukinitev nižjih gimnazij, je tudi na Bistriškem prišlo do reorganizacije šolstva. Tako so bile postopoma ukinjene manjše osemletne šole po vaseh in preoblikovane v podružnične šole ter priključene osnovni šoli v Ilirski Bistrici. Med temi je bila tudi šola v Harijah, kjer je potekal pouk od 1. do 4. razreda. V tem času je harijsko šolo obiskovalo okoli 50 otrok, ki sta jih poučevali učiteljici Dragica Gombač in Milena Majdič. Pouk je potekal dopoldne v dvojni kombinaciji razredov. Zaradi zmanjševanja števila otrok v podružničnih šolah, kar je bila posledica odseljevanja prebivalstva in vse boljših prometnih povezav z Ilirsko Bistrico, so se počasi ukinjali posamezni razredi na podružničnih šolah. Tako je bil v Harijah s šolskim letom 1963/64 ukinjen 4. razred. S šolskim letom 1973/74 je harijska šola postala enooddelčna, zato se je izvajal pouk samo še za učence 1. in 2. razreda. Leta 1978 je bila podružnična šola v Harijah ukinjena. Vsi učenci od 1. razreda naprej so obiskovali OŠ Dragotina Ketteja Ilirska Bistrica. Učiteljica, ki je nazadnje poučevala v harijski šoli, je bila že prej omenjena Dragica Gombač, ki je tu poučevala celih 23 let.
Učiteljica Dragica Gombač je s svojim predanim delom, človeško toplino in posluhom za ljudi, česar ne premore vsak, v svet učenosti popeljala številne generacije učencev harijske šole. S svojimi nekdanjimi učenci je še naprej ohranjala lepe in pristne odnose. Spominov, ki jih v sebi nosijo učenci in učitelji, je nešteto – veliko lepih in na drugi strani tudi manj lepih. V zaključku tega prispevka objavljamo spomine na učiteljico Dragico Gombač, ki jih je v zapisu strnila Alenka Volk Penko.
“V šolskih letih 1966/67 in 1967/68 me je poučevala učiteljica Dragica Gombač. Kot je bila takrat navada, smo jo učenci klicali tršica. Stanovala je v Harijah, na “novi cesti”, v Dolinah, zato sem jo večkrat zjutraj počakala pred hišo, da sva šli skupaj v šolo. Med potjo me je spraševala o šolski snovi in tako je, še preden sva prisopihali do šole, vedela, kaj znam in katera snov mi dela težave.
V drugem razredu smo dobili za domačo nalogo branje zgodbice o psički Pikici, ki je znala vse mogoče vragolije, le pravilno ni znala prečkati ceste. Ne vem, kolikokrat sem doma jokaje prebrala žalostno pripoved. Zagotovo je ganila tudi ostale sošolce, kajti ko je tršica naslednji dan preverjala branje zgodbice v šoli, smo vsi učenci znali sestavek na pamet. ‘Danes dobite vsi oceno pet, Alenki pa bom dala plus pet,’ nas je pohvalila.
Nekoč nas je nepričakovano obiskal ravnatelj v družbi dedka Mraza. Ravnatelj nas je pozdravil, dedek Mraz pa nam je povedal pravljico in nato vsakega učenca obdaril z malo čokoladico Fičo. ‘Sedaj pa bo Alenka deklamirala slovensko pesem Dedku Mrazu, ker nas je tako presenetil s svojim obiskom in obdaril,’ je dejala tršica in me povabila pred tablo. Ni mi bilo najbolj prijetno, saj sem se bala, da bom kaj narobe povedala, a kdo bi si v tistih časih upal oporekati učiteljici. Učitelj je pomenil avtoriteto, spoštovanje. Po tihem sem pa le pričakovala, da mi bo dedek Mraz podaril še eno majhno čokoladico Fičo. Žal je nisem dobila, saj je takšna majhna čokoladica v tistih časih predstavljala veliko bogastvo. Časi niso primerljivi. Takrat učitelji niso hodili v cerkev, a tršica Dragica je vedno prvoobhajancem obljubila: ‘No, pa vas bom prišla v nedeljo pogledat.’ In obljubo je vedno držala.
Kljub temu da nismo imeli organizirane šolske prehrane, varstva, knjižnice in nismo imeli na razpolago ne vem koliko učnih pripomočkov, nam je bilo lepo. V jeseni smo znosili na šolsko podstrešje drva, s katerimi smo v mrzlih dneh kurili šolsko peč. V zimskih mesecih je bila jutranja telovadba prenos drv s podstrešja v učilnico in kurjenje peči. Tršica Dragica nas je učila peti lepe slovenske ljudske pesmi, na Dedu smo spoznavali strani neba, vsako leto pred 1. novembrom smo na pokopališču uredili zapuščene grobove itd. Pozimi, ko je zapadel sneg in smo lahko pripeljali v šolo sani, smo po končanem pouku posadili tršico Dragico na sanke in jo odpeljali v Doline.”
Vir: Osebni arhiv Grozdane Česnik.
Viri:
- Postojinsko okrajno glavarstvo – zemljepisni in zgodovinski opis. (1889). Postojna: Tiskarna R. Šeber.
- Bilc, J. (2022). Kronika fare trnovske na Notranjskem. Ilirska Bistrica: Župnija Ilirska Bistrica.
- Gombač, D. (2011). Harije skozi čas: prispevek k proučevanju razvoja vasi in življenja vaščanov. Harije: samozaložba.
- Osebni arhiv Alenke Volk Penko.
- Osebni arhiv Grozdane Česnik.
- Arhiv Osnovne šole Dragotina Ketteja Ilirska Bistrica.
[1] Kronika fare trnovske na Notranjskem, str. 42.
[2] Harije skozi čas, str. 56 in 65.
[3] Povzeto po: Harije skozi čas, str. 68 in 74.
