Besedilo: Tadeja Možina

Prva šola v vasi je bila v Lenčajovi hiši, pri Jožičovih. Leta 1878 je na začetku vasi zrasla nova, samostojna šolska stavba. Pobudo za gradnjo in velike zasluge za zbrana finančna sredstva je imel domačin Josip Potepan – Škrljov. Stavba je bila tedaj med najlepšimi in največjimi vaškimi šolami v okolici.

V zapisih Postojnskega okrajnega glavarstva iz leta 1889 preberemo, da šolski občini Dolnji Zemon pripadajo vasi Dolnji Zemon, Gornji Zemon in Mala Bukovica. Vse tri vasi skupaj so tedaj štele 855 prebivalcev, od tega je bilo za šolo godnih 156 otrok. Vir navaja, da so bili otroci vključeni v vsakdanjo šolo in v ponavljalnico. Na šoli so poučevali: Maks Merk, Jernej Kos, Josip Ramot kot pomožni učitelj in začasni učitelji Franjo Zaman, Josip Kostanjevec in Andrej Lah.
Proti koncu 19. stoletja je na šoli poučeval tudi Ivan Šuligoj, ki si je na Zemonu ustvaril družino, bil je oče Avgusta Šuligoja (1900−1984), znanega slovenskega skladatelja, zborovodje in dirigenta.

Črtomir Šinkovec, v knjigi Uporni svet pod Snežnikom navaja, da je bilo šolsko omrežje na območju današnje občine Ilirska Bistrica pred prvo svetovno vojno dobro razvito. Štelo je 18 osnovnih šol s slovenskim učnim jezikom in vključevalo prek 500 otrok, ki jih je poučevalo 22 učiteljev. Po letu 1918 so naši kraji pripadli italijanski kraljevini. Prva leta so učitelji še poučevali v slovenskem jeziku, po šolskem letu 1924/1925 pa so italijanske oblasti iz šol načrtno izrinile slovenščino in domače učitelje– tudi na Dolnjem Zemonu. Šole s slovenskim učnim jezikom so ponovno zaživele šele po kapitulaciji Italije septembra 1943. Prvotno so bile to partizanske šole, jeseni leta 1945 pa je nova oblast v Trnovem ustanovila državno osnovno šolo.

Po razpadu Italije se je na zemonsko šolo vrnila poučevat domačinka Karolina Vrh. Leta 1948 se ji je pridružila Ljudmila Belovič, por. Matičič. Na šoli je nekaj časa poučevala tudi domačinka Maksa Samsa, slovenska pesnica.

V šolskem letu 1962/1963 je bila z občinskim odlokom šolska mreža reorganizirana. Šola na Dolnjem Zemonu je postala podružnična šola Osnovne šole Ilirska Bistrica. Obiskovali so jo učenci od 1. do 4. razreda z Dolnjega in Gornjega Zemona ter Male Bukovice. Poučevali so jih Karolina Tomažič, Antonija Lavrenčič in Mirko Tomažič. Pouk je potekal v dveh kombiniranih oddelkih, in sicer za 1. in 2. razred v spodnji učilnici ter za 3. in 4. razred v učilnici v 1. nadstropju.

V 60-letih so na šoli poučevale še Marija Novak, Anica Primc, Silvija Škerlj, Milena Krebelj in Vera Prosen. V šolskem letu 1972/1973 je bil zaradi bolniške odsotnosti ene od učiteljic na šoli le en kombiniran oddelek učencev 3. in 4. razreda. V naslednjem šolskem letu pa je z odlokom skupščine občine podružnična šola Dolnji Zemon prenehala delovati. Učenci so bili prešolani na matično šolo v Ilirski Bistrici.

Šola in njeni učitelji so bili skoraj 100 let pomembno kulturno in razvojno gonilo v vasi. V njej so poleg obveznega šolskega programa organizirali tudi različne tečaje in predavanja, kulturne prireditve, gledališke igre, družabne igre in podobno.

Šolsko stavbo so po ukinitvi pouka nekaj časa oddajali za različne namene (bivanje, atelje), pozneje pa je prešla v zasebno last in bila porušena. Ostala je le še v spominih bivših učencev in učiteljev ter na fotografijah.

Svoje spomine na poučevanje na zemonski šoli je v zborniku V krogu, ki ga je OŠ Dragotina Ketteja izdala ob svoji 40-letnici, zapisala Vera Prosen, ki je nekaj časa s svojo družino v šoli tudi stanovala. V istem zborniku sta bila objavljena tudi prispevka, v katerih sta svoje šolanje na zemonski šoli opisali Dragica Štemberger Maljavac in Tadeja Možina. Vabimo vas, da si odlomke iz pričujočih prispevkov preberete na tej povezavi.

Viri:

• Grlj, D. (1994). 180 let osnovnega šolstva v Ilirski Bistrici. Ilirska Bistrica: Skupščina občine.
• Gombač, N. (2013). Dolnji Zemon – Spomini nekega časa. Ilirska Bistrica: samozaložba.
• Postojinsko okrajno glavarstvo – zemljepisni in zgodovinski opis. (1889). Postojna: Tiskarna R. Šeber.
• Šinkovec, Č. (1966). Uporni svet pod Snežnikom. Nova Gorica: ČZP Soča.